Vir: 
Rusi poleg vodke radi pijejo pivo. Bi to lahko izkoristili tisti, ki so žejni tako pijače kot oblasti?
Jurij Belinski/TASS
90-ta so bila turbulentno obdobje v ruski politiki. Oktobra 1993 so se v Moskvi zgodili oboroženi spopadi, ko je spor med predsednikom Jelcinom in ruskim parlamentom ušel izpod nadzora. Dva meseca pozneje je na parlamentarnih volitvah zmagala Liberalno-demokratska stranka s populistom Vladimirjem Žirinovskim na čelu. Zdelo se je, da je vse mogoče.
Mladi politični strateg Konstantin Kalačov, bodoči voditelj Stranke ljubiteljev piva, decembra 1993 ni bil srečen mož. Kandidiral je za parlament, toda izgubil. »Odločil sem se, da svojo žalost malo zalijem s pivom,« se spominja v pogovoru za Lenta.ru.
Legenda se je rodila … med pitjem piva
Generalni sekretar Stranke ljubiteljev piva Konstantin Kalačov v Jaroslavlju, 1995
Sergej Kalačov/TASS
V čakalni vrsti za pivo je Kalačov srečal prijatelja Dmitrija Šestakova, ki je prav tako neuspešno kandidiral na parlamentarnih volitvah. V Kalačovem stanovanju sta skupaj pila pivo in razpravljala o politiki. »Prišla sva do sklepa, da v Rusiji ni bilo spodobne politične stranke. Dmitrij je rekel, da bi volil samo stranko ljubiteljev piva,« razlaga Kalačov.
Mogoče sta spila kakšen kozarček preveč, toda Kalačov je medtem, ko je še vedno pil pivo, že pisal vsem tiskovnim agencijam, da je bila v Rusiji ustanovljena Stranka ljubiteljev piva (da, v 90-ih je bilo tako zelo preprosto). Naslednji dan so o njem že poročali mediji, sklical je tiskovno konferenco in dal vedeti: Da, gre za resnično stvar. »K hudiču z resno politiko, tudi jaz hočem 15 minut slave,« je opisoval svoje občutke.
Pivo proti vodki
Stranka ljubiteljev piva, ustanovljena decembra 1993, je kljub smešnemu imenu in povezavi s pijačo v resnici imela resen politični program – ali pa je vsaj trdila, da ga ima. Vrata so bila odprta tudi tistim, ki ne pijejo piva.
»Stranka ščiti človekove pravice, med drugim pravico do pitja piva in pravico, da ne pijete piva,« je navajal program stranke. Po političnih nazorih je bila pivska stranka precej liberalna, saj je podpirala takšne in drugačne politične svoboščine ter nastopala »proti vsaki obliki avtoritarizma«.
»Nasprotovali smo vladi, ker so vlado nadzorovali ljubitelji vodke. V mislih imam Jelcina. Rekli smo: Vodka sproža agresijo in pelje v vojne, medtem ko je pivo simbol medsebojnega razumevanja, miru in dobrega,« pove Kalačov.
Ni šlo za novo idejo. Ruski pisatelj Ilja Ehrenburg je v svojih spominih pisal, da je že Lev Tolstoj razmišljal, da bi pivo lahko zamenjalo vodko kot pijača delavskega razreda. Vseeno niti Tolstoju niti Kalačovu ni uspelo spromovirati in uveljaviti takšne zamenjave, še naprej je vladala vodka.
Nora kampanja
Nadaljevanje članka lahko preberete TUKAJ!
