Raziskovanje ruske Arktike: divje popotovanje po polotoku Kola

Vir: 

Ste vedeli, da Rusija pokriva eno desetino celotne zemeljske površine, in da je velika približno tako ko Pluton? Njen neverjetno razgiban teren vključuje gore, ravnine, pragozdove, puščave in celo vulkane. Pri Russia Beyond smo spremljali dva francoska popotnika, ki sta se podala na odpravo čez arktični krog na polotoku Kola.

Med svojim bivanjem v Moskvi sem se odločil, da bom izkoristil podaljšan 4-dnevni vikend kolikor dobro se le da – z avanturističnim izletom na oddaljen konec Rusije. Moja prijateljica Manon, ki tudi živi tukaj in dela za neko potovalno agencijo, ve ogromno o odpravah in je bila kot nalašč za družbo. Odločila sva se, da obiščeva polotok Kola, ki se nahaja na skrajnem severozahodu Rusije ob Belem in Barentsovem morju. To je del Murmanske regije, ki leži 1.487 severno od Moskve. Kaj je bil najin cilj? Da si ogledava severni sij, te fantastične severne luči, ki poleti razsvetljujejo nočno nebo.

31-ur dolga vožnja z vlakom

Krajšanje časa na vlaku

Pograbila sva vozovnici in se odpravila na neverjetno popotovanje z nočnim vlakom, ki je trajalo preko 31 ur, vse do majhnega mesta po imenu Apatiti. Seveda bi si lahko prihranila stroške, tako da bi letela z letalom, vendar vlak ponuja številne prednosti. Vozovnice dobite lahko že zelo poceni za 4.160 rubljev po osebi (dobrih 52 evrov), dolgi vlak pa je tudi popolna priložnost za pobeg pred moskovskim vrvežem z opazovanjem neverjetnih prizorov skozi okno. Lahko si spočijete ali pa kaj preberete. Manon se je na primer odločila za Ano Karenino.

Nisva prispela niti še na polovico poti, pa je pokrajina že povsem drugačna kot v Moskvi.

Ker sva si morala pretegniti noge, sva na postajah Svir in Petrozavodsk stopila malo na zrak in se razgledala po okolici, ki je bila precej drugačna. Majhne babice so stale na peronih s košarami in vozički. Prodajale so jagode, vroče piroške, kozarce z domačo marmelado in celo ribe, vključno z jeguljami! Vožnjo proti severu sva izkoristila za občudovanje majhnih vasic in neskončnih gozdov, ki so bili prekriti z debelo snežno odejo. Ti prizori so švigali mimo naju kot črno-beli film. Zelenice in modro nebo so popolnoma izginili.

Babice na peronih prodajajo razne stvari.

Kmalu po tem, ko sva prispela na postajo Apatiti, je do naju pristopil nek moški in nama ponudil prevoz do naslednje destinacije, 17 km oddaljenega kraja Kirovsk za samo 150 rubljev (slaba 2 evra). Četudi bi naju avtobus za 60 rubljev (!) prišel še ceneje, sva sprejela njegovo ponudbo, saj sva bila precej utrujena. Sedla sva v rdeč kombi in kmalu so se nama pridružili domači turisti, ki so bili očitno smučarski navdušenci. Voznik se je odločil, da naju bo dostavil pred do hostla, da bova lahko doživela še malo panoramske vožnje po mestu. Pokazal nama je tudi polarne botanične vrtove (najsevernejše na svetu), športni center in zapuščeno železniško postajo, ter nama razlagal o planinah, ki obdajajo mesto z okoli 27.000 prebivalci. Kirovsk je dih jemajoče mesto in prestolnica tišine.

Beli sneg in tišina pričarata nerealno izkušnjo.

Hostel je bil nenavaden. To je bila sovjetska zgradba z ogromnimi vrati, velikimi sobami in avtentično dekoracijo. Peljali so naju v sobo, polno smučarskih oblačil. Smučanje je šport, ki je več kot očitno v to majhno odročno mestece pripeljal tudi najine cimre.

Mesto je polno zapuščenih zgradb.

Potem so naju premestili v drugo sobo s štirimi posteljami, hladilnikom, TV-jem, mikrovalovko in kupom drugih stvari, ki so dajali vtis, kot da nekdo tukaj živi za stalno. Odločila sva se, da bova raziskala okolico, zato sva nadela kapo, rokavice, debel plašč in šal. V trenutku, ko sva stopila skozi vhodna vrata, naju je presunil fenomen, ki je dandanes že popolnoma neznan – čista tišina. V mestu, ki je bilo obdano z zasneženimi gorami in iglavci, ni bilo slišati niti enega glasu.

Mraz sicer ni nevzdržen, kot pravijo nekateri, vendar se je vseeno dobro toplo obleči.

Odpravila sva se proti žičnici, da bi se z njo popeljala do najvišjega vrha v okolici, Hibni. Na poti sva prečkala majhen gozd, kjer so bila zatočišča in krmilniki za ptice. Majhna babica, popolnoma zavita v več plasti oblačil, jih je polnila s semeni. Prispela sva do smučarskega letovišča Bolšoj Budjavr in si spočila v majhni koči, ter uživala v pitju vročega čaja in malici, preden sva začela svoj vzpon.

V novo smučarsko središče se steka množica turistov.

Povzpela sva se do žičnice, ki stane 350 rubljev na osebo za povratno vožnjo, in se kmalu znašla na višini 850 m. Snežni vihar je bil tako močan, da sva komaj še videla mesto pod nama. Nisva imela druge izbire, kot da se peš vrneva z gore zaradi ekstremno nizkih temperatur, močnega vetra in popolnoma prezeble Manon, ki je začela prav smešno drgetati.

 

Za nadaljevanje branja novičke kliknite TUKAJ!

Dodaj odgovor