"Rjavokožec" v Rusiji: Lekcije, ki se jih naučiš na Transsibirski železnici

Vir:

Prilagajanje, potrpežljivost, radovednost, zaupanja vredni ljudje. Vse to in še več lahko doživite med potovanjem po Rusiji.Kako bi se odzvali, če bi vas zbudila skupina pijanih moških v vojaških uniformah in vas povabila na zabavo? Kaj storiti, če ne govorite rusko in morate najti prenočišče? Kako bi sprevodniku razložili, da potrebujete vozovnico do Sibirije?

Vijay Menon se je pogumno podal na potovanje z nočnim vlakom po Rusiji in o tem napisal knjigo z naslovom A Brown man in Russia (Rjavokožec v Rusiji), ki so jo pred kratkim izdali pri založbi Glagoslav. Russia Beyond vam predstavlja eno izmed poglavij iz knjige.

Gledal sem skozi dvojno okno, medtem ko je mimo mene švigala zimska pokrajina. Dlje kot smo bili od Sankt Peterburga, bolj pusto je postalo obzorje. Tukaj uspeva le redka flora in favna, ki ima dovolj moči, da preživi surovo rusko zimo. Kljub temu je v tej ničevosti vladala neka čudna lepota – sveža belina sveta.

Rusija je ena najmanj obljudenih držav na planetu z manj kot 10 ljudmi na kvadratni kilometer. Za primerjavo, v Bangladešu živi preko 1.000 ljudi na kvadratni kilometer, kar pomeni, da je 100-krat gosteje poseljen kot Rusija. V resnici pa je ta ogromna država še redkeje poseljena, kot kažejo številke, saj urbani centri, kot sta Moskva in Sankt Peterburg, dvigujejo povprečje.

Ko je leta 2013 blizu Čeljabinska padel meteorit, ni bilo nobenih smrtnih žrtev, kljub temu da je bila eksplozija trikrat močnejša od hirošimske bombe. V bistvu je že 100 let pred tem blizu reke Tunguske v Sibiriji pristal še večji meteorit. To je bil največji padec meteorita na Zemljo v sodobni zgodovini, pri katerem pa prav tako ni bilo smrtnih žrtev.

Svet je lahko srečen, da je meteorit izbral Rusijo. Če bi padel na Tokio, bi umrlo na milijone ljudi.

Ampak tudi ta opis ne more docela zajeti in opisati vse samote Rusije. Lahko se peljete na stotine kilometrov, brez da bi kjerkoli opazili znake civilizacije.

Ampak zdaj sem tukaj in si delim vlak s stotinami Rusov, ki potujejo domov na vzhod. Pozornost zbujata le še dva mlada Američana.

Med sprehajanjem po hodniku vlaka nisem želel privabiti preveč pozornosti. V Moskvi in Sankt Peterburgu sem zagotovo bil unikat – ne pa tudi edini. Bolj kot smo potovali proti vzhodu, bolj sem postajal zanimiv (ne nujno v pozitivnem smislu) zaradi svoje polti.