Zakaj nekateri Rusi ne marajo Dostojevskega?

»Prebral sem celega Dostojevskega v zadnjih treh mesecih. V bistvu ga sovražim z vsem telesom,« je leta 2004 izjavil prozahodni ruski politik Anatolij Čubajs v intervjuju za Financial Times. Znani ruski liberalec bi najraje »izločil Dostojevskega iz ekipe« zaradi »njegovih stališč, da naj bi bili Rusi poseben, sveti narod, zaradi njegovega kulta stradanja in napačnih izbir, ki ga zastopa«.

Čubajs ni edini človek v Rusiji, ki ima Dostojevskega za »strupenega« in nevarnega pisatelja. Tu je še nekaj stvari, ki ljudem pri njem niso všeč.

Slab slog

Kritiki Dostojevskega med argumenti navajajo, da nima sloga. »Slabo napisano. To je glavna pripomba, ki jo je lahko Dostojevski tudi osebno slišal,« piše novinar Sergej Lebedjev na portalu TheQuestion. Enakega mnenja je bil Tolstoj, ki je poudarjal, da so nekateri romani Dostojevskega slabi in »niso dovršeni v tehničnem smislu«.

Dejstvo je, da se romani Dostojevskega slogovno res precej razlikujejo od Tolstojevih. V tem smislu je verjetno pri Dostojevskem prišlo do več napak iz nepozornosti kot pri Tolstoju. V Zločinu in kazni denimo pisatelj na nekem mestu omeni »okroglo mizo ovalne oblike«.

Verjetno razlog tiči v tem, da je Dostojevskemu stalno primanjkovalo denarja, zato je moral svoja dela pisati zelo hitro, da bi lahko čim prej odplačeval dolgove. Znameniti Fjodor Mihajlovič je na to temo enkrat ironično zapisal: »Ko bi mene plačali tako dobro, kot plačajo Turgenjeva, bi tudi jaz tako dobro pisal!«

Pa vendar, pri večini ljubiteljev Dostojevskega ni slog tisti, ki jih pritegne. Všeč sta jim predvsem psihološka dimenzija njegovih romanov ter talent za osvetljevanje najglobljih in najtemnejših mest človeške duševnosti.

Ernest Hemingway, ki je znan po svoji jedrnati in lakonski prozi, povsem nasprotni od sloga Dostojevskega, je v knjigi Premični praznikzapisal: »Kako lahko človek piše tako slabo, tako neverjetno slabo, a hkrati doseže, da bralec tako globoko doživi vse zapisano?«

Povsod sami duševni bolniki

Drugi argument kritikov Dostojevskega izhaja iz vsebine. Dostojevski pogosto opisuje velike grešnike, ki so jih prevzele strasti in se zaradi tega nenehno mučijo. V Zločinu in kazni Raskolnikov ubije oderuško starko, da bi dokazal pravilnost svojih stališč. V Idiotu se Rogožin druži s knezom Miškinom in ga je hkrati pripravljen ubiti. V Besih Stavrogin govori o svojih pedofilskih občutjih.

Ker je bil Dostojevski priljubljen, so se mnogi bali, da bodo njegovi romani pokvarili predstave o tem, kakšna je Rusija. Znani pisatelj 20. stoletja Maksim Gorki je na primer opozarjal: »Dostojevski je seveda genij, ampak zloben genij. On je čutil, razumel in z zadovoljstvom opisoval dve bolezni ruske duše, ki se ju je nalezla skozi našo popačeno zgodovino. To sta sadistično nasilje nihilista, ki je izgubil vero v vse, ter mazohizem zatiranih bitij. Toda to ni vse, kar imamo. Imamo tudi kaj višjega od zveri in lopovov. Toda Dostojevski je videl samo zveri in lopove.«

Gorki je kot socialist in komunist imel dobre razloge, da ni maral pravoslavnega monarhista Dostojevskega. Ampak podobne kritike je Dostojevski prejemal tudi od ljudi iz čisto nasprotnega tabora.

Vladimir Nabokov, ki je emigriral iz Rusije po revoluciji 1917, je na svojih predavanjih govoril, da pri Dostojevskem »galerijo likov sestavljajo skoraj izključno le neverjetne osebnosti in duševni bolniki.«

»Meni ni všeč ta trik, ko njegovi liki ‘grešijo na poti k Jezusu, ali kot se je izrazil ruski pisatelj Ivan Bunin, mečejo Jezusa na vse konce.« Včasih je celo govoril, da je Dostojevski »drugorazredni pisatelj, čigar slava je nerazumljiva«.