29.11.2018 so v Vitanjah v Sloveniji domačini dobili visok obisk iz Rusije. V Centru Nordung so imeli srečanje ljubiteljev kozmonavtike in vesoljskih tehnologij in majhen kraj v Sloveniji so obiskali številni domači in tuji politiki, novinarji, vesoljci, kozmonavti in drugi ljubitelji vesolja. Današnji dogodek pa je imel več pomenov, več vzrokov in prijateljsko ozadje med 2 narodoma. Slovenijo in Rusijo. V vesoljskem prostoru namenjenem razstavam so poleg kipa Jurija Gagarina odprli tudi prostor za 2 nova kipa. Enega Ruskega in enega Slovenskega. Pridobili smo doprsna kipa pionirjev, Hermana Potočnika Noordunga in Konstantina Ciolkovskega. Hvala za odziv vsem, ki ste se udeležili današnjega dogodka, dvorana je pokala po šivih. Hvala Посольство России в Словении/Veleposlaništvo Rusije v Sloveniji in hvala Občini VItanje za soorganizacijo, hvala visokim političnim predstavnikom.
Podpis sporazuma o sodelovanju med Rusko in Slovensko stranjo.
Dobili smo 2 nova doprsna kipa. Slovenskega in Ruskega in oba sta povezana z kozmonavtiko.
Ruski veleposlanik v republiki Sloveniji se je pohvalil, da je že več kot 1000 Slovenskih otrok obiskalo Rusijo in njihove centre za Kozmonavtiko. Zanimiv je tudi podatek, da je na takšnih programih za mladino sodelovalo več Slovencev kot Kitajcev.
Visoki politični gostje med podpisom sporazuma med Slovenijo in Rusijo.
Oče Jožef Potočnik se je rodil leta 1841 v Slovenj Gradcu in je služboval kot štabni zdravnik in visok mornariški častnik (general) v Avstro-ogrski vojni mornarici[2], med drugim je bil tudi udeleženec bitke pri Visu[3] pod poveljstovm zmagovitega Tegetthoffa iz Maribora. Mati Minka (Marija) se je rodila leta 1854 in je bila hči znanega trgovca z vini Franca Kokošinka (Franz Kokoschinegg), rojenega v Vitanju, ki se je že leta 1842 preselil v Maribor.
Oče je leta 1894 v Pulju umrl,[4] zato se je mati s štirimi otroki preselila v Maribor, kjer je še živela njena mati, Hermanova babica Camilla Kokoschinegg. Kot vdova po vojnem veteranu je dobila v najem novo stanovanje v drugem nadstropju leta 1894 zgrajene palače na vogalu sedanjega Slomškovega trga in Poštne ulice. Tako je Herman prve štiri razrede osnovne šole obiskoval v Mariboru, skupaj z bratoma Adolfom in Gustavom (kasneje oba mornariška častnika), ter sestro Frančko.
V šolskem letu 1903/1904 se je preselil v Bad Fischau pri Dunaju, kjer je obiskoval nižjo realko in prebival v deškem internatu. Njegov skrbnik je bil stric Josef Kokoschinegg, odvetnik v Gradcu. Vojaško šolo je obiskoval v Hranicah na Moravskem. Njegov stric Heinrich je bil generalmajor v vojski in mu je verjetno omogočil študij v avstrijskih vojaških šolah. Med letoma 1910 in 1913 je študiral na Vojaški tehniški akademiji v Mödlingu pri Dunaju in postal inženirski poročnik.
Že naslednje leto je moral na fronto, kot strokovnjak za mostovne in železniške gradnje je deloval v Galiciji, Srbiji, Bosni, na soški fronti kjer je bil priča predora do Piave in kasnejšega umika. Ker je v vojski zbolel za sušico, so ga leta 1919 upokojili s stotniškim činom. Tedaj je na Tehniški univerzi na Dunaju začel študirati elektrotehniko in strojništvo, leta 1922 je absolviral, tri leta kasneje postal inženir – strokovnjak za raketno tehniko. Naslednja štiri leta, ki so mu še preostala do smrti, je preživel z bratom Adolfom na Dunaju in se je popolnoma posvetil načrtovanju prodora v vesolje.
Konec leta 1928 je (z letnico 1929) v Berlinu izšla njegova edina knjiga: Problem vožnje po Vesolju – Raketni motor, ki velja za eno temeljnih del prve generacije raziskovalcev vesolja, kjer je opisal načrt za preboj v vesolje in ureditev stalne vesoljske postaje z namenom opazovanja zemlje za mirne in (manj) za vojaške namene ter ugodnosti vesolja za raziskave. Knjiga je bila prevedena v ruščino 1935 in delno v angleščino 1929. V Berlinu so njegove zamisli vzeli resno medtem, ko so dunajski inženirji ocenili njegovo delo za domišljijo, čeprav je postala temelj za nadaljnje osvajanje vesolja. Je eden prvih snovateljev na svetu, ki je načrtoval izvorne rešitve in zasnove naprav za vesolje. Prvi je opisal krožno vesoljsko postajo, ki s kroženjem ustvarja umetno težnost in tako omogoča daljše in bolj učinkovito bivanje v vesolju brez stranskih učinkov breztežnosti na telo. Z izdajo knjige je Potočnik postal eden izmed najpomembnejših svetovnih utemeljiteljev potovanja in bivanja v vesolju. V knjigi je načrtoval izvirno (a ne njegovo – Ciolkovski) zamisel za navidezno nepremični satelit nad Zemljo, ki se vrti z enako hitrostjo, ter sporočanje z Zemlje preko radia. Poznavalci knjigo Problem vožnje po Vesolju razumejo kot temeljno delo z veliko rešitvami, ki omogočajo bivanje človeka v vesolju, saj je Herman Potočnik že načrtoval proizvodnjo elektrike s pomočjo sonca, kar priča o njegovi izjemni nadarjenosti. Njegova knjiga je vplivala tako na nemški, ameriški (Wernher von Braun: V2 prve balistične rakete – prvi predmet v vesolju, Apollo – prvi človek na Mesecu) kot ruski oz. sovjetski (Sergej Pavlovič Koroljov: oče sovjetskega vesoljskega osvajanja, poslal in sprehodil prvega človeka v Vesolje ) vesoljski razvoj. Von Braun, oče V2 in kasneje eden vodilnih v ameriških Apollo odpravah na Luno je celo izjavil, da mu je knjiga služila kot učbenik. Knjiga naj bi vplivala že na ruski film Pot k zvezdam režiserja Pavla Klušanceva, posnet leta 1958, pozneje pa še na veliko bolj slavni izdelek režiserja Stanleyja Kubricka, ki je leta 1968 v filmu 2001: Vesoljska odiseja (istoimensko knjižno predlogo je napisal Arthur Charles Clarke) za prikaz vesoljske postaje uporabil Potočnikove zamisli.
Pri 36 letih je na Dunaju umrl zaradi sušice, tam so ga tudi pokopali. Osmrtnica z navedbo čina in bolezni ni omenjala njegovega dela o vesoljski tehnologiji, je bila objavljena v mariborskem časopisu.
Posebno slavje se je dogajalo v Vitanjah okoli teh 2 kipov. Ruski in Slovenski vesoljski navdušenci so bili prisotni v velikem številu.
Njegov oče, Edvard Ignatijevič po poklicu gozdarski uslužbenec je bil plemič poljskega porekla. Mati, Marija Ivanovna Jumaševa, pa je bila Rusinja tatarskega porekla. Pri devetih letih je zaradi neke okužbe s streptokoki skoraj popolnoma oglušel. 4 leta kasneje je umrla mati. Ovirala ga je tudi zaostalost znanosti v carski Rusiji. Študiral je v glavnem doma.
Leta 1873 je odšel v Moskvo, kjer je študiral kemijo, matematiko, astronomijo in mehaniko. Tam je ostal 3 leta. Zaradi preobilice dela pri študiju in tudi zaradi pomanjkanja ga je leta 1876 oče poklical nazaj domov v Vjatko, danes Kirov ob reki Vjatki. Ciolkovski se je sam tako temeljito izobrazil, navkljub skoraj popolni naglušnosti, da je lahko opravljal učiteljsko službo in pisal učene razprave o kemiji in fiziki. Odšel je na višjo šolo v Borovsk 100 km jugozahodno od Moskve. Tako je poučeval matematiko na več višjih šolah vse do upokojitve leta 1920.
V Borovsku se je poročil z Varvaro Jevgrafovno Sokolovo (1857–1940). Sredi leta 1880 je začel z raziskavami v aerostatiki. Leta 1888 je izdelal kinetično teorijo plinov, ne da bi vedel, da jo je objavil že Maxwell več kot 10 let prej in neodvisno od njega Boltzmann. Svoje članke je poslal v Sankt Peterburg na Rusko fizikalno kemično družbo in na njeno prošnjo postal tudi njen član.
Leta 1892 je odšel učit v Kalugo ob reki Oki 160 km jugozahodno od Moskve. Tega leta je objavil članke, ki so opisovali vodljiva kovinska telesa. V ta namen je zgradil tudi prvi vetrovnik v Rusiji. V njem je opravil okoli 100 preskusov z različnimi modeli. Njegovi poskusi so bili zelo premišljeno in spretno izvedeni. Raziskoval je učinke zračnega upora in porazdelitev hitrosti zračnega toka aerodinamičnega telesa. Zaradi uspehov mu je Akademija znanosti ponudila majhno pomoč 470 rubljev, s katero je zgradil še večji zračni vetrovnik. Raziskoval je tudi letalne sposobnosti vodljivih zrakoplovov in letal.
Leta 1894 je objavil članek, ki je opisoval načrt letala. Že med raziskovanjem aerodinamike se je vse bolj začel posvečati vesoljskim problemom. Leta 1895 je v svojih razpravah omenjal možnost poletov v vesoljski prostor. Tega leta je izšla njegova knjiga Sanje o Zemlji in Nebu (Gryozy o zemle i nebe). Leta 1896 je objavil članek o občevanju s prebivalci na drugih naseljenih planetih zunaj Osončja. Istega leta je začel pisati svoje največje in najresnejše delo o astronavtiki Raziskovanje vesoljskega prostora z reakcijskimi napravami (Preučevanje vesoljskega prostora s pomočjo raketnih naprav) (Исследование мировых пространств реактивными приборами), ki ga je objavil leta 1903. V njem je opisal teoretične probleme uporabe raketnih motorjev v vesolju, zakon največje raketne hitrosti, prenos toplote, mehanizme za navigacijo, nastanek toplote zaradi zračnega upora in oskrbo z gorivom.
Leta 1898 je opisal potrebo po raketnih motorjih s tekočim gorivom in leta 1903 članek o vesoljskih ladjah. Vedel je, da običajni leteči stroji v brezzračnem prostoru ne morejo delovati, lahko pa delujejo rakete. Vendar so trda goriva nezanesljiva in imajo slab potisk. Že Goddard je odkril, da imajo signalne ognjemetne rakete polnjene s smodnikom izkoristek pod 0,02. Leta 1902 je Ciolkovski začel objavljati v malo znani letalski reviji Naučnoe obozrenie vrsto člankov, v katerih se je temeljito poglobil v teorijo raketne tehnike. Njegov sloves pionirja vesoljskih poletov je zrasel prav iz teh člankov. Prvih 15 let 20. stoletja pa zanj ni bilo najbolj srečnih. Leta 1902 je njegov sin Ignatij naredil samomor. Leta 1908 je Oka prepravila njegov dom v Kalugi in uničila precej njegove znanstvene opreme. Stara carska Akademija znanosti pa tudi ni sprevidela vrednosti njegovih aerodinamičnih poskusov. Leta 1914 so njegove kovinske vodljive modele na aeronavtičnem kongresu v Petrogradu sprejeli s popolno brezbrižnjostjo. Končno je leta 1918 le postal član Sovjetske Akademije znanosti. 9. novembra so mu zaradi dela na področju izobraževanja in letalstva podelili dosmrtno pokojnino. Leta 1920 je objavil teorijo večstopenjskih raket in o letu reakcijskih motorjev. Kmalu zatem je leta 1926, menda neodvisno od njega, ker njegovega dela še ni poznal, nekatere njegove naprave v Auburnu v ZDA razvil Goddard. Njegova raketa na tekoče gorivo je poletela 16. marca iz dvorišča na farmi njegove tete Effie, sicer le 54 m v zrak s hitrostjo 97 km/h, vendar pa je potrdila veljavnost načel Ciolkovskega in je bila neposredni praktični prednik današnjih vesoljskih raket.
Navdušen nad delom Ciolkovskega je Zander leta 1924 ustanovil prvo kozmonavtsko društvo v Sovjetski zvezi (Obščestvo izlučeniya mežplanetnyh coobščenij) in pozneje izdelal in uspešno raziskoval rakete na tekoče gorivo tipa OR-1 (1930) in OR-2 (1933).
Leta 1929 je Ciolkovski tudi predložil gradnjo večstopenjskih raket.
Po njem se imenuje osnovna enačba gibanja (idealne) rakete:
- m 1 = m 0 e − Δ v / v e , {\displaystyle m_{1}=m_{0}e^{-\Delta v/v_{\rm {e}}}\!\,,}
kjer je m 1 {\displaystyle m_{1}\!\,} masa prazne rakete brez goriva ali masa koristnega tovora (suha masa), m 0 {\displaystyle m_{0}\!\,} masa rakete pri vzletu, Δ v {\displaystyle \Delta v\!\,} Delta v (največja sprememba hitrosti, če na raketo ne deluje nobena zunanja sila) in v e {\displaystyle v_{\rm {e}}\!\,} efektivna hitrost izhajanja izpušnih plinov.
Opisoval je že vesoljske obleke, satelite in naselitev Osončja, ter tudi prvi omenil možnost in potrebo vesoljske postaje na geostacionarni orbiti. V vesoljski postaji je videl vmesno postajo, kjer bi vesoljske ladje na poti proti oddaljenim planetom obnovile zalogo goriva, kot tudi laboratorij, v katerem bi znanstveniki opravljali poskuse, ki jih na Zemlji ni mogoče izvesti. Predlagal je celo gojenje rastlin, ki bi posadki na vesoljski ladji zagotovile še druge možne vire hrane in kisika. Razmišljal je tudi o pomenu umetne težnosti.
Kasneje je napisal fantastično znanstveni roman Zunaj Zemlje, v katerem je na poljuden način pojasnil svoje teorije. Menil je tudi, da so neposredni stiki civilizacij v Vesolju neizbežni, zaradi njihovega progresivnega razvoja. Vendar pa je po njegovem mnenju Vesolje prenapoljnjeno, pretesno. Visokorazvite življenjske oblike se prenašajo večinoma z razmnoževanjem in selitvijo in ne z avtogenezo kot na Zemlji. Pisal je, da imajo zrela oblikovana bitja v Vesolju sredstva in možnosti za prehod z enega na drugi planet kot tudi za posredovanje v življenje zaostalih planetov in se sporazumevajo z enakimi zrelimi in enako oblikovanimi bitji. Celotna zunajzemeljska civilizacija lahko pride do kateregakoli planeta kot tudi do Zemlje. Zanimiva je možnost, ki jo je predvidel o skrivnostni, skriti prisotnosti zunajzemeljskih bitij na Zemlji. Odprto posredovanje teh drugih bitij v življenje na Zemlji še ni dovolj pripravljeno glede na stopnjo razvitosti ljudi. Mogoče bi njihovo posredovanje v tem trenutku lahko škodovalo človeštvu. Napisal je še Raketa v vesoljskem prostoru, (1903), kjer je za vesoljske ladje predlagal tekoče reakcijske motorje, Monizem vesolja, (Kaluga 1925) in Volja Vesolja. Neznane razumske sile, (Kaluga 1928) in članke, ki jih hrani Ruska akademija znanosti, Kozmična filozofija, Ali je mogoč obisk na planetih?, Bitja iznad človeka, O duhu in vzroku. Njegovo delo je šele leta 1925 spoznal Oberth v Nemčiji. V 1930-ih letih je bil že znan tudi v Sovjetski zvezi, ki se je že tedaj zanimala za polete v vesolje.
