Pred dnevi je minister za okolje in prostor Jure Leben ponudil svoj odstop. Na socialnih omrežjih je objavil tole:
Včeraj sem predsedniku vlade ponudil svoj odstop.
Okoljska politika je zame temelj vsake suverene države in tozadevno je okoljsko ministrstvo zame ključen državotvoren resor. Kot sem povedal ob prevzemu mandata, na področju varovanja okolja kot civilizacija pademo ali obstanemo. Ministrstvo za okolje in prostor je preveč pomemben resor, da bi ga pri izvajanju njegovega dela in poslanstva oviral takšen dvom, ki se je sedaj umetno zasejal vame. Kljub temu, da je moja vest čista, pa je od mene kot ministra neodgovorno, da posredno ogrožam nujno kredibilnost resorja, ki ga vodim. V zadnjih petih mesecih smo naredili ogromno in da bi naše projekte, ki so ključni za Slovenijo dolgoročno, ovirala senca dvoma, ni niti pošteno niti odgovorno. Zato sem včeraj, z vsem zavedanjem in čisto vestjo, predsedniku vlade ponudil svoj odstop.
Od leta 2016 sem, na povabilo Stranke modernega centra, vsebinsko vodil ključni infrastrukturni in gospodarski projekt za Slovenijo. Prepričan sem, da sem ga vodil dobro, zakonito in v skladu s svojimi pristojnostmi ter predvsem z veliko mero odgovornosti. Ker verjamem v ekipno delo, sem zaupal tako nadrejenim kot podrejenim, da ravnajo po enakih etičnih načelih kot jaz sam. Upam, da bo policijska preiskava dokazala, da imamo v tej zgodbi čisto vest prav vsi.
Naj ob koncu poudarim, da se dobro zavedam, da v politiki dejstva ne štejejo. Razumem, da je politika v prvi vrsti umetnost možnega, očitno predvsem umetnost možne interpretacije in insinuacije. Razumem, da vsaka politika potrebuje prikladno tarčo in žrtev. Razumem tudi, da sem – četudi v jasni liniji poveljevanja – danes najbolj prikladna tarča in žrtev jaz, četudi nedolžen po svojih in policijskih kriterijih. Ponujam se na tkalo in nakovalo ter pozivam h koncu te za las privlečene zgodbe.
Naj zadnji vendarle ugasne luč.
Glede na vse odstope pa se je oglasil tudi Marjan Šarec in zapisal:
Dovolite mi, da napišem nekaj besed vsem odstopom in razrešitvam, oziroma dogajanju na rob. V javnosti se ustvarja vtis, da prej ni nikoli nihče bil razrešen, ali odstopil, zdaj pa kot po tekočem traku in da se pretirava v drugo skrajnost. Kaj se je dogajalo pod preteklimi vladami, je stvar prejšnjih mandatov in o takratnih zamenjavah ne morem soditi. Lahko govorim samo za sedanji mandat in mojo presojo, oziroma presojo vseh, ki sodelujejo v sedanji vladi.
Nobena razrešitev ali odstop nista enaka drugim, vsak je zgodba zase. En minister je bil razrešen, oziroma je odstopil na mojo pobudo, dva sta mi ponudila odstop sama. Odstopa sem sprejel. Ne trdim, da ne bi mogel ravnati drugače, a vodenje vlade pomeni sprejemati odločitve. To ne pomeni, da so to slabi ljudje, temveč so si tako zagotovili, da gredo lahko s pokončno glavo naprej. Če bo v katerem od teh primerov preiskava pristojnih organov pokazala drugače, bo to seveda potem druga stvar.
Moram pa pojasniti dogajanje v primeru državnega sekretarja Petra Vilfana. Če bi takoj povedal, da se je zgodil prekršek (delamo jih vsi, od prometnih do še kakšnih), potem poravnal svoj dolg, bi bilo morda drugače. Ker sta mi pa tako stranka DeSUS, kakor tudi on ves čas zagotavljala, da je vse v redu in da ni bilo treba ničesar plačati, izkazalo pa se je, da je šlo za 30.000 evrov dolga, se seveda nisem mogel odločiti drugače, kot sem se. Odstop se ni zgodil zaradi »medijskega blatenja«, temveč zaradi najinega dogovora, da v primeru FURS-ove potrditve sam odstopi. Tukaj pa se postavi vprašanje zaupanja in možnosti nadaljnjega sodelovanja, kar pa je izrednega pomena za uspešno delo.
Posploševanje in metanje vsega v isti koš, v stilu »a zdaj bomo pa zaradi sendvičev odstopali«, je lahko na prvi pogled legitimno, vendar je bolj umestno celostno in od primera do primera pogledati, kaj so vzroki in kaj posledice. Ali je dopustno, ker si moral čakati nekoliko dlje, odnesti nekaj iz trgovine, potem to v kamero povedati, nato pa vendarle iti plačat na sugestijo poslanske kolegice, ne sam od sebe. Sem si namreč podrobno ogledal posnetek. Lahko iščemo takšne in drugačne pravne razlage, vendar se vprašajmo, ali se za funkcionarja to spodobi. Verjamem, da poslanec tega ne bo nikoli več storil in ga nimam za slabega človeka.
Da ne bom izpadel moralist, kar nisem in nikoli ne bom, moram povedati, da sem tudi sam v času politične kariere kdaj napačno parkiral, kdaj za malenkost prekoračil dovoljeno hitrost, bil ustavljen zaradi neuporabe varnostnega pasu. To se ni zgodilo velikokrat, se pa je. Vendar sem ob prejeti globi takoj fizično odšel na pošto in poravnal svojo globo. Seveda pa me je, kot župana, ujel tudi »lasten«, občinski radar. Imam nekaj gozda in v tem gozdu so občinski redarji na prijavo odkrili smeti, ki jih je nekdo odvrgel. Na dom dobil obvestilo, da moram smeti odstraniti, sicer jih bodo na moje stroške. Seveda sem smeti, čeprav jih nisem jaz odvrgel, odstranil in za to tudi plačal. Če ne bi bil župan, bi se morda še kaj pritoževal , ali »hvatal krivine«, tako pa sem vedel, da od občanov ne morem zahtevat reda, če ga sam ne upoštevam. Zato sem mirno vsakemu, ki me je prosil za izbris kakšnega prekrška odvrnil, da je edina možnost, če mu sam poravnam globo. Pa še kakšna takšna prigoda bi se našla.
Da sklenem tole pisanje, pri vsakem takšnem primeru se porodi vprašanje, ali lahko nekomu toliko zaupam, da kot nadrejeni njegovo breme prevzamem nase, ali ne. To pa lahko storim le takrat, ko človeku zaupam do te mere, da vem, da je res vse v redu. Ko vem, da se zaveda napake, predvsem pa ne išče krivde pri drugih. Napake delamo vsi, vprašanje je samo, kako reagiramo potem.
