Sovjetska zveza je slovela po množici genialnih znanstvenikov, perspektivnih športnikov in preprosto ustvarjalnih intelektualcev. To lahko pojasnimo ne samo z dobro genetiko ampak tudi z načeli sovjetske vzgoje. Tukaj opisujemo nekatera izmed njih.
Mnoga načela sovjetske vzgoje je že v tridesetih letih začrtal legendarni pedagog Anton Makarenko. Takrat je bilo v Rusiji polno zapuščenih otrok, ki so kasneje postali prestopniki. Oblasti so jih pobirale z ulic in jih dajale v otroške domove, a prevzgojiti jih ni bilo lahko. V eni taki koloniji mladoletnih prestopnikov je Makarenko uspešno prevzgajal otroke v polnopravne člane družbe, pri čemer se je naslanjal na obče človeške vrednote in visoke moralne norme. Mnogo tega je pristalo v sovjetskih pedagoških učbenikih in se uspešno izvajalo v praksi izobraževalnega sistema.
Strogi režim
K. S. Miturič
Mnogo pozornosti je bilo posvečene vzgoji od samega začetka. Vladalo je prepričanje, da mora biti vse strogo časovno opredeljeno, tako spanec kot hranjenje. Sovjetski zdravstveni delavci so obiskovali mlade matere po domovih in spremljali, kako otrok nabira maso. Disciplina je veljala za pomembno tudi pri razvoju starejšega otroka.
Spanje na svežem zraku
Leonid Shokin/MAMM/MDF
Za svež zrak je veljalo, da ima pozitivne učinke na odpornost in zdravje otroka, zato so neustrašne mame tudi po več ur pri velikem mrazu vozile otroke naokoli z vozički. Dnevni spanec je marsikateri otrok tako preživel zunaj na zraku.
Takšno prakso so izvajali tudi v otroških vrtcih. Otroke so zavili v odeje in jih položili spati na zrak. S tem poskušali preprečevati tudi izbruhe raznih nalezljivih bolezni.
Posebna atrakcija so bile t. i. krepitvene kopeli, kjer so otroke polivali oz. umivali s hladno vodo na prostem. To je veljalo za zelo zdravo, še posebej za srce – eden glavnih sovjetskih sloganov pa je bil »zdrav duh v zdravem telesu«.
Gojenje fizične kulture in zanimanja za šport
M. Nesterova
V šolah so se izvajale obvezne športne aktivnosti glede na sezono: pozimi so otroke peljali na smučišče, poleti so jih pošiljali tekati na svež zrak. Preostanek je potekal v telovadnicah, kjer so se ukvarjali s tekom, lahko atletiko in igrali razne ekipne igre.
Da bi otroke in odrasle spodbudili k telovadbi, je vstopil celo priljubljeni pesnik Vladimir Visocki, ki je sestavil kratko šaljivo pesem o pomenu jutranjega razgibavanja.
Socializacija otrok
Otroke so dajali v vrtec že zelo majhne, saj so mame morale čim prej ponovno začeti delati za dobrobit sovjetske države. A namen tega je bil tudi ta, da se otroke začne socializirati že od malega. Otrok se je moral naučiti živeti in delovati v kolektivu ter znati zanj tudi odgovarjati.
Privzgajanje odgovornosti
Kolektivizacija odgovornosti je bila odličen prijem, ki bi utegnil biti v precejšnjo pomoč pri današnjem spopadanju z nasiljem v šolah.
Ameriški akademik in otroški psiholog Urie Bronfenbrenner je v sedemdesetih letih podrobno preučeval, kako vzgajajo otroke v Sovjetski zvezi in napisal knjigo Dva svetova otroštva: otroci v ZDA in ZSSR, v kateri je navedel besede sovjetskih učiteljic o tem, kako se boriti s slabim obnašanjem v razredu.
»Predstavljajmo si, da desetletni Vova vleče Anjo za lase. Najprej ga opozorim – enkrat, dvakrat, trikrat, on pa nadaljuje po svoje. Takrat prosim razred, da postane pozoren na obnašanje Vove. Zdaj sem mirna: v odmoru se bo z njim pogovoril dežurni iz pionirske skupine. Ta ga bo opozoril, da zaradi njegovega slabega vedenja utegne slabo oceno dobiti vsa skupina.
Učenje samostojnosti in delavnosti
Tudi v luči kolektivne odgovornosti pa je moral otrok znati odgovarjati sam zase in tako so ga že od malega pripravljali na odraslo življenje. Moral je brez ugovorov pomagati odraslim in staršem, moral je znati opravljati gospodinjska opravila, kuhati in biti vešč v ročnih delih.
»Nekje od petega razreda naprej sem moral ob vikendih pospravljati stanovanje in hoditi v trgovino. To sem počel zmeraj in niti pomislil nisem, da bi lahko bilo kakorkoli drugače. Moja sestra dvojčica je medtem kuhala kosilo za vso družino. Starša sta delala ali pa počivala,« o svojem otroštvu razlaga Moskovčan Sergej (62).
V šolah je obstajal poseben predmet, imenovan delo. Otroke so uči vsega: deklice so se učile kuhati in šivati, dečki pa zabijati žeblje, piliti, spajkati in delati celo enostavna opravila z elektriko.
Zmanjšanje prostega časa
Sovjetski otrok se je moral ves čas z nečim ukvarjati. Izkazalo se je, da več obveznosti, kot je imel, bolje je vsako opravljal. Tako so ga pripravljali na službo in aktivno družbeno življenje.
Vsak otrok je po rednem delu pouka obiskoval še dodatni pouk ali pa kakšen krožek. Obstajalo je ogromno ustvarjalnih in športnih sekcij, mnogi otroci so jih obiskovali tudi po več. To je na drugi strani olajšalo delo staršem, ki jim tako ni bilo več treba skrbeti, s čim se bodo ukvarjali njihovi otroci, medtem ko so oni v službi.
Ne razvajati otrok
Še posebej se je svetovalo staršem, naj svojih otrok ne razvajajo, sicer bodo iz njih zrasli lenuhi. Prav zato sovjetski otroci nikoli niso imeli toliko igrač kot danes in tudi oblačil je bilo na izbiro precej manj. Sovjetski človek že od malega ni smel biti preveč zahteven.
Veljalo je prepričanje, da razvajanje otrok lahko privede k asocialnemu vedenju ali celo prestopništvu.
Skrb za okolje
Sovjetski otroci, kot smo že povedali, so mnogo časa preživeli na svežem zraku. Mnogi krožki so se odvijali zunaj, zelo priljubljeno je bilo ukvarjanje z botaniko in zoologijo. Obstajala so cela združenja mladih naravoslovcev, ki so odkrivali posebnosti narave v svoji okolici. Otroke so vodili tudi na pohode v gozd, v hribe in na vožnje s čolni.
Tudi starši so otroke večkrat vzeli sabo na podeželje, kjer so jih učili loviti ribe, nabirati gobe (in najpomembneje – jih učili, katere so užitne in katere strupene).
Moralne vrednote
Velika pozornost je bila posvečena etični vzgoji. Znameniti pesnik Majakovski je napisal pesem Kaj je dobro in kaj slabo, ki je postala zelo priljubljena. Ker v ZSSR ni bilo prisotne Biblije, ki bi narekovala moralne norme, so otrokom razlagali vrednote preko podobe sovjetskega človeka – graditelja komunizma. Te se mimogrede na splošno niti niso tako razlikovale od desetih zapovedi.
Pomembno je bilo to, da človek ne živi samo zase ampak za drugega, da ne stremi k osebnemu bogatenju, da ne laže, da spoštuje starejše itd. Ena od najpomembnejših vrednot je bila družina kot osnovna celica sovjetske družbe.
In seveda glavna vrednota sovjetskega otroka (pa tudi odraslega) je bila zvestoba in ljubezen do domovine. Za to pa je bilo potrebno poznati njeno zgodovino, kulturo, geografijo in ozavestiti veliko vlogo Sovjetske zveze pri osvobajanju delavskega razreda vsega sveta iz verig kapitalizma.
Vir: SI.RBTH.com
