Ste se s taletom že rodili, od kdaj se spomnite da rišete? Je to vaš smisel življenja?
Res je, rišem že malega. Mami mi je od nekdaj nosila kupe papirja iz računovodstva domov, tistega za matrične tiskalnike, z luknjami pri straneh. Spomnim se, da sem sedel v oranžnem stolčku z mizico in risal. Kasneje sem ustvarjal risarije po platnicah zvezkov, torbah, hlačah, majicah, malo tudi ilegalno po stenah… Kmalu za tem sem delal tudi scene za proslave in različne igre. To je le nekaj, s čimer sem se rodil. To znam in bi delal tudi če denar nebi obstajal. Čeprav je bila moja poklicna pot do 35. leta popolnoma drugačna, me je na koncu pripeljala do tega, da tudi profesionalno počnem to, kar počnem.
Torej je vaša poklicna pot šla po drugih poteh. S čim vse ste se ukvarjali?
Sem samouk v risanju, vse kar znam sem se naučil sam z delom. Kar se pa izobrazbe tiče pa…Najprej sem dokončal triletno šolo za strojnega mehanika, nato pa še 3+2 letni program za strojnega tehnika. Po šoli sem se zaposlil kot vzdrževalec elektromotorjev, po odsluženem vojaškem roku sem delal kot tiskar v Radovljici, kasneje pa sem se odločil, da bi bilo vseeno bolje narediti kakšeno fakulteto. Zaključil sem uspešno smer informatike in se po končani fakulteti zaposlil kot razvojnik v podjetju Iskra Mehanizmi, kjer sem delal kasneje tudi kot direktor logističnega sektorja. V zadnjih 10 letih sem se nato preusmeril v uvajanje poslovno informacijskih sistemov, kjer sem delal kot svetovalec za informativno podporo logističnim in proizvodnim procesom in kot uvajalec sistemov poslovne inteligence. V glavnem, nič od tega ni bilo povezano z risanjem. Seveda sem ob vsem tudi neprestano ustvarjal, a bolj za lastno veselje, sem in tja vmes tudi že obupal, da se bom s tem kdaj profesionalno bavil.
Veliko ste delali v tujini. Kako je prišlo do the projektov in poznanstev?
Največ verjetno po spletu okoliščin. V tujini sem prejel kar nekaj nagrad in delal z znanimi naročniki, ampak po drugi strani pa sem v zadnjih nekaj letih tudi pri nas v ogromno sodeloval s super naročniki, ki cenijo moje delo in si ga želijo tudi imeti. V tujini je bilo vse naključje, socialna omrežja, poznanstva … in kar naenkrat do točke, ki te popelje v London na LFW, kjer rišeš v zakolisju za Vivienne Westwood. Ampak na koncu je važno le, da v delu uživaš. Jaz popolnoma z enakim veseljem delam projekte za katerikoli podjetje v Sloveniji, kot kampanjo za Shiseido in enako rad vidim svoje delo v slovenski reviji GoodLife, kot pa v NY Wall Street Journal.
Kaj je bil projekt, ko ste rekli, da vam je uspelo?
Mogoče takrat, ko sem dobil agenta v NY. Kjer sem bil res v družbi najboljših kreativcev in kmalu za tem dobil projekte za Shiseido, Reader’s Digest in WSJ … Takrat sem sam pri sebi dejal: “To je to.”. Seveda sem kasneje ugotovil, da ni vse tako lepo, kot na papirjih izgleda.
Sedaj po toliko letih dela, se mi moje delo ne zdi več tako posebno. Prav na silo se moram včasih ustaviti, v glavi prelistati projekte, da se spomnim in zavem, da bi marsikdo ubijal za take projekte in naročnike s katerimi delam.
Kakšen je proces vašega dela?
Rišem na popolnoma klasičen način. Še vedno je osnova svinčnik, papir in tuš, akvarelne barve. Svinčniki od 4H pa do 8B, blenderji … papir, ki mi ustreza. Včasih si ljudje predstavljajo, da je moj proces dela nekaj spektakularnega, romantično čudovitega. Pa ni. Ko vse prenesem na papir, pride na vrsto še digitalna obdelava, kjer delo preskeniram, dodam plasti akvarelnih razlitij, ki jih imam posebej narejene. Potem še dopolnim sence in kontraste (belo in črno) in na vrsto pride tudi obdelava za določen projekt (odvisno od namena – veliki tiski ali digital), po potrebi še priprava za tisk, animacija … Odvisno od projektov, naročnikov. Za nekatere naredim vse jaz, drugi imajo pa lahko svoje oblikovalce.
Hiter slog je odvisen predvsem od hitrega tempa projektov. Časa ni nikoli na pretek, včasih delam stvari preko noči in lovim zadnje minute. Kdaj drugič pa je ta hitrost tudi uporabna, še posebej, ko delam v živo, na raznih dogodkih, ko je potrebno v kratkem času, z nekaj potezami narediti portret, skico … Seveda ne gre za fotorealistične portrete, ampak za croquis risbo, kjer imaš minuto ali dve, da ujameš trenutek ali portret. Še posebej osebo, ki jo imaš možnost imeti pri miru manj kot minuto. V teh primerih gre predvsem za energijo med mano in portretiranci, pa tudi za lepo in simpatično darilce.
Hitrost pa je tudi pomembna pri posebnih projektih kulinarike, ki jo izvajamo s hišo kulinarike Jezeršek – gre slikanje z različno hrano in kombiniranje risbe in jedi, ki se izvaja pred gosti v živo. Blazno zanimiva in okusna zadeva, ki pa je vedno del pogostitve, tako, da ni samo risanje ampak tudi del showa.
Se stil od začetka pa do sedaj kaj spreminja, napreduje?
Na začetku sem delal vse sorte stilov. Spomnim se, ko sem v Kranju postavljal svojo prvo razstavo, je bilo vse skupaj videti, kot da bi vse te slike narisalo ducat umetnikov, niti ne dobrih. Lovil sem se, nič od tega, kar sem naredil, mi ni bilo všeč. Preveč sem se zgledoval po drugih, hotel sem biti nekdo in ne jaz. Potem sem pa na neki skupinski zastavi srečal akademskega slikarja Kavdija Tutto, ki mi je dejal, naj se držim sloga z akvareli, katerega sem takrat prvič javno pokazal. In tako nekako je potem nastal moj slog, moj “podpis” ki ga skozi leta nenehno dopolnjujem, malenkost spreminjam, tudi zato, da imam sam proces bolj pod kontrolo in ko ga moram prirejati na tisoč in en način (isti motiv od jumbo plakata pa do objav na Instagramu, Facebooku …)
Je pomembno ostati zvest samemu sebi?
Niti vem ne, da se trudim ostati zvest. Pač delam, kar znam. Z leti je počasi prišlo do tega nivoja (ki sem si ga najbolj želel), da naročniki najemajo “mene” ali “moj slog”, ne ukvarjajo se več, kako naj bi nekaj izgledalo po njihovem mnenju. To mi je super, ker tako tudi najbolj vem, kaj bo nastalo. Je pa tako, kot pri vsakem projektu, v osnovi dobim navodila, kaj in kako, in potem v skladu z najboljšimi zmožnostmi to zapakiram v moj stil. Do sedaj mi kar uspeva.
Sodelovali ste z mnogimi znanimi posamezniki in svetovno znanimi znamkami. Katero sodelovanje se vam je najbolj vtisnilo v spomin? Zakaj?
Delal sem z nekaterimi posamezniki in znamkami. Mogoče mi je najbolj v spominu ostalo sodelovanje s podjetjem Shiseido, kjer sem za japonski trg delal izobraževalni material, potem pa še pripravljal kompleten vizual za lansiranje seruma Ultimune na Kitajskem trgu. Najbolj sem si ga zapomnil, ker smo naredili tudi posebno edicijo seruma v poslikanih torbicah in potiskani embalaži in Shiseido je to lansiral pod nazivom Shiseido X Mitja Bokun. Takrat sem bil zares navdušen. Drugače pa je bilo prijetno sodelovanje s Heleno Christensen in Jenno Elfman, pa tudi z Diane Pernet, kjer sem imel lani čast prevzeti nagrado Meseca oblikovanja v njenem imenu. Bilo je še kar nekaj zanimivih projektov, od Wall Street Journala, ameriški Reader’s Digest, GQ pa do predavanja v Instituto Marangoni v Milanu, ilustriranje za Vivienne Westwood v Londonu. A vse to je preteklost in rad sem usmerjen v prihodnost.
Veliko slikate portrete. Kateri so bili najbolj zanimivi?
Naredil pa sem kar nekaj portretov, ki so ostali nekoliko skriti v ozadju. Po naročilu sem narisal igralko Jenno Elfman in Rose McGowan, modnega kreatorja Rapha Ruccija, ki je portret uporabil na vabilih za newyorški teden mode, še posebej pa sta bili zanimivi naročili – portret slavne oblikovalke pri Tiffany Else Peretti, ki je portret dobila za božično darilo, in pa Catherine Deneuve, ki ji ga je poklonil njen vnuk. Vedno sem se spraševal, kakšen je bil njun odziv. Žal ne vem.
Kako vidite ilustracijo v digitalnem svetu?
Prihodnost ilustracije se verjetno ne bo veliko spreminjala, postala pa bo vedno bolj pomembna. Vidim jo kot izredno povezano z digitalno tehnologijo skupaj z VR in AR tehnologijo. Kombinacijo digitalne in klasične ilustracije, v sodelovanju s fotografijo, filmom in animacijo. Večno bomo tu, le naučiti se bomo morali še kaj novega. Risanje v živo pa bo ostalo in razveseljevalo ljudi na enak način, kot pred davnimi časi, v obdobju velikih mojstrov.
Več na: http://www.bokun.si/
