Čeprav se zdi, da ta igriva mačka z gostim kožuhom in pronicljivim pogledom kar vabi, da bi jo pobožali, tega raje ne počnite. Ljudi preprosto ne prenaša, in za to ima svoje razloge.
Je samotarka
Zoosad/Agencija Moskva
Če bi mačke upravljale lastna družbena omrežja, bi se manul najbrž opisal takole: “Težko me najdeš, zlahka me izgubiš in nikoli ne pozabim ničesar!” Manul ali Pallasova mačka (ime je dobila po zoologu Petru Simonu Pallasu, ki jo je odkril na obalah Kaspijskega morja v 18. stoletju) je največji introvertiranec med plenilci. Najti jo je izredno težko, saj živi v glavnem v pustih stepah Zabajkalja in delu Mongolije, ki meji na to regijo. Najdemo jo lahko tudi v posameznih delih srednje Azije.
Posamezen manul ponosno živi na svojem teritoriju, ki meri okoli 4 kvadratne kilometre in se z drugimi sovrstniki srečuje samo v paritvenem obdobju v marcu. Manul je izredno redka mačka, tako da v Rusiji in drugod zaseda mesto na rdečih seznamih ogroženih vrst. Na svetu se je kot vrsta pojavila pred približno petimi milijoni let, a je o njej doslej zelo malo znanega. Natančno število teh živali v divjini je prav zaradi njihovega nedostopnega značaja zelo težko izračunati. V Rusiji je ostalo okoli 3.000 primerkov, v Mongoliji pa jih po ocenah strokovnjakov živi še več.
Zelo je kompaktna
ZOO Novosibirsk/Kirill Kuhmar/TASS
Navadna hišna mačka lahko tehta celo več od divjega manula. Mladički teh divjih mačk so zelo drobni in tehtajo manj od 100 gramov, medtem ko je običajna masa odraslega manula (odrastejo pri 8 mesecih starosti) med 3 in 5 kg. S povprečno dolžino do 60 cm in 30-centimetrskim repom tudi po velikosti ne presegajo domačih mačk. Latinsko ime Otocolobus manul pomeni “grdouhi”, čeprav z njihovimi ušesi ni prav nič narobe.
Ima najgostejši kožuh od vseh mačk
ZOO Novosibirsk/Kirill Kuhmar/TASS
Prav zaradi gostega kožuha, najgostejšega med vsemi vrstami mačk, manuli delujejo precej bolj ogromni, kot pa so v resnici. Na vsakem kvadratnem centimetru kože je do 9.000 dlak dolžine do 7 centimetrov. Tako gosto krzno omogoča preživetje v najbolj surovih pogojih.
Pozimi je dvakrat težja kot poleti
ZOO Novosibirsk/Kirill Kuhmar/TASS
Za manula je življenjsko pomembno, da jeseni pridobi na masi. Strokovnjaki temu procesu pravijo “maščenje”. V stepah, kjer živijo manuli, so zime namreč zelo surove. Ne samo, da se lahko temperatura spusti do 50 stopinj pod ničlo, ampak poleg tega pihajo še močni vetrovi. Manuli ne poznajo zimskega spanca in lovijo ves čas, zato je tudi edini način, da preživijo zimo, ta, da si pravočasno naberejo telesne maščobe. Manul pozimi tehta 6-8 kilogramov in mora tudi več preteči v lovu na hrano.
Je dober lovec
Aleksander Krjažev/Sputnik
Zaradi svojega gostega kožuha so manuli relativno počasni in okorni, povrhu pa imajo še kratke šape, ki se pogrezajo v snežne zamete. Na splošno bi jim težko rekli, da so kdove kako elegantni. A kljub temu niso slabi lovci. V stepi se manul po zaslugi svoje varovalne barve zelo dobro skrije in lahko z enim skokom zgrabi svoj plen. To izgleda približno tako:https://www.youtube.com/embed/5xnwJjgBkpc
Ima levje zenice
Aleksander Krjažev/Sputnik
Čeravno manul ne izstopa po velikosti, je njegov pogled najizrazitejši med mačkami. Domača mačka ima ozke zenice, manul pa okrogle kot drugi veliki sprinterski plenilci kakršna sta lev in tiger. Za razliko od njiju pa manul, tako kot domača mačka, lovi iz zasede, pri čemer ne lovi nog svojega lastnika, temveč majhne glodavce in jerebice. Mimogrede, če si je njegova žrtev postavila dostojen brlog, ga bo manul zasedel. Seveda si zna “hiško” postaviti tudi sam, ampak zakaj bi si jo, če mu ni treba?
Živi lahko kjerkoli
Getty Images
Poleg jazbečjih brlogov in zaklonišč nekaterih glodavcev lahko manul prebiva tudi v skalnih razpokah, včasih pa za svoje bivališče izbere izjemno nepričakovane kraje. Zaposleni v Daurskem naravnem rezervatu v Zabajkalju (glavno območje manulov v Rusiji) so našli dve samički, ki sta se ustalili v starih zapuščenih kombajnih sredi zaraščenega polja. Poleti so prebivalci neke vasi v Burjatiji našli tri komaj skotene mladičke v slami v bližini neke stare koče. Kaj je mamo napeljalo k izbiri takšnega zatočišča, niso izvedeli.
Ne prenese ljudi
Getty Images
Manuli živijo tako izolirano, da v naravi praktično nimajo sovražnikov … razen človeka. Vzrok za to ni samo krivolov, ampak tudi civilizacija in človeška aktivnost. Dogaja se, da se manuli zastrupijo z mišmi, ki so se hranile na kmetijskih območjih, obdelanih z umetnimi gnojili. Manul se zato človeka izogiba in se izjemno redko pojavi pred njim – celo v živalskem vrtu redko pogleda iz svojega brloga.
Nikoli ne bo hišni ljubljenec
Getty Images
Manula je nemogoče udomačiti, a so znani posamezni primeri, ko so jih ljudje dejansko vzgajali. Tako so na primer prebivalci omenjene burjatske vasi med čakanjem na prihod zoologov ne samo nahranili tri mladičke z mačjo hrano, ampak jih celo umili. Izkazalo se je, da nimajo prav nič proti vodi, čeprav so na splošno ves čas pihali in izražali nezadovoljstvo. Danes so mladički pod okriljem strokovnjakov v vzgajališču za redke živali Moskovskega zoološkega vrta.
“Manuli nikakor ne prenesejo, da jih vzamete v roke,” pravi Irina Aleksejičeva iz Moskovskega ZOO-ja.
Dogajalo se je, da so zaposleni v Daurskem rezervatu našli mladiče in jih hranili. Ko pa so mačke odrasle, so odšle živeti v stepo in pozabile na svoje človeške krušne starše.
Vsi manuli v živalskih vrtovih so sorodniki
ZOO Moskva/Jevgenij Bijatov/Sputnik
V živalskih vrtovih po vsem svetu živi vsega 150 manulov in skoraj vsi so tako ali drugače drug z drugim v sorodu. Velik doprinos k preučevanju obnašanja teh divjih mačk so prispevali zoologi Moskovskega in Novosibirskega zoološkega vrta. Prvi manuli so se v Moskvi pojavili že leta 1949, danes pa so uradna maskota živalskega vrta in njegovega centra za vzgojo redkih vrst. Manuli, rojeni v Novosibirsku, danes živijo v Zürichu, Poznanju in Tallinnu.
Vir: SI.RBTH.com
