Vlada Janeza Janše je maja 2022 razglasila, da se 17. maj v Republiki Sloveniji obeležuje kot Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Včeraj, na predvečer dneva spomina, je vlada dan obeležitve ukinila.
V nadaljevanju odziv Slovenske demokratske stranke na odločitev vlade Roberta Goloba glede ukinitve Nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja.
Vlada Janeza Janše je 12. maja 2022 razglasila, da se 17. maj v Republiki Sloveniji obeležuje kot Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. V obrazložitvi je med drugim zapisala:
»Samostojna država Slovenija je bila leta 1991 utemeljena na temelju obsodb vseh totalitarizmov, tudi na temelju obsodbe zločinov komunizma. Evropska unija je prav tako utemeljena na obsodbi vseh totalitarizmov. Žal je v samostojni Republiki Sloveniji odnos do žrtev komunističnega totalitarizma še vedno ali celo čedalje bolj nepieteten.«
Ob vseh barbarskih potezah, s katerimi po demokratični in civilizirani državi lomasti sprega Svobode, SD in Levice, je ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja zgolj še ena pričakovana instant gverilska akcija, ki tepta temeljne civilizacijske norme, ki se dotikajo pojmov pietete, pravice in resnice, na katerih mora trdno stati vsaka zrela državna entiteta, ki je spravljena s svojo zgodovino. Vlada po tekočem traku zapravlja priložnosti, da bi izvedla potrebne reforme in se osredotočila na prihodnost. Medtem ko bi lahko iskala skupne rešitve za naše težave, raje neti sovraštvo in razdor ter se zopet obrača k maščevanju, lažem, prikrivanju in ponovnemu potvarjanju preteklosti.
Naše sporočilo za revanšistično garnituro na oblasti je, da izbris dneva ne pomeni izbrisa več kot 600 morišč in več sto tisoč žrtev režima, ki ga branijo kot ponosni nasledniki. In kot je na včerajšnji spominski slovesnosti »Ker smo ljudje« dejal misijonar Pedro Opeka: »Resnica in priznavanje krivic sta podlaga vsake sprave.«
Borut Pahor se je na Facebooku odzval takole:
Vlada premierja Janeza Janše je sklep o razglasitvi nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja sprejela 12. maja 2022, po parlamentarnih volitvah, ko je opravljala tekoče posle. Poleg tega se je za tak sklep odločila, ne da bi na primeren način oblikovala širšo javno podporo in razumevanje zanj. Zato se kot predsednik republike na tisti dan lani nisem odzval s kakšno posebno izjavo, spomenico ali dogodkom. Vendar pa poudarjam, da sem razloge in potrebo za tak dan spomina že dolgo čutil in sem zato tak sklep sprejel z odobravanjem.
Obeleževanje spomina na žrtve komunističnega nasilja je med nacionalnimi ali mednarodnimi dnevi do takrat omogočal le 23. avgust, evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih sistemov. Ker je spomin na žrtve fašizma in nacizma v Sloveniji primerno obeleževan, se je 23. avgust naravno ponudil kot edina priložnost, da smo se ob njem spominjali predvsem žrtev komunističnega nasilja, čeprav bi bilo bolje, da bi se na tisti dan spominjali žrtev vseh totalitarnih sistemov, kar je tudi njegovo bistvo.
Nedavna odločitev vlade premierja Goloba prav tako ni bila predhodno javno diskutirana in se za tak sklep ni oblikovala potrebna javna podpora. Toda dejstvo, da je podobno ravnala tudi vlada premierja Janše pred letom dni, v nobenem smislu ne opravičuje tega neprimernega in nesprejemljivega ravnanja vlade premierja Goloba.
Žrtve komunističnega nasilja so nesporno bile, glede tega ni dvoma. Po odločitvi vlade premierja Goloba zdaj spet ni nacionalnega dneva spomina nanje. To ni samo slabo in narobe, temveč je v luči drugih odločitev te vlade (ukinitev oz. pridružitev muzeja osamosvojitve) zaskrbljujoče. Vse te odločitve precej hitro in nepotrebno trgajo družbeno soglasje, ki se je vzpostavljalo v zadnjih 15 letih glede primernega političnega govora in ravnanja glede naše polpretekle zgodovine, ki je dosegla intelektualni in politični vrh z Izjavo SAZU Slovenska sprava.
Zdi se, da se vračamo v čase, ko sta se glede teh vprašanj konfliktno soočali dve resnici, z vsemi alternativnimi dejstvi vred. Problem je, da vse skupaj deluje zelo izključujoče in ne ponuja, niti si ne želi zbliževanja in razumnega dogovora.
Kot državljan čutim potrebo opozoriti, da nas tako obnašanje pelje nazaj, v splošno družbeno razpoloženje, ki bo hromilo našo sposobnost za ukvarjanje s stvarmi aktualnega in prihodnjega časa. Ob potrebni politični volji je še čas, da se ta negativna spirala ustavi in prevladata zadržanost in modrost, zlasti pa privrženost resnici in pravici.
